Sence noči

• April 28, 2024

Pozdravljeni in dobrodošli nazaj! Tukaj bo nekaj zgodnjih spomladanskih neviht, čeprav prvi dan pomladi ni šele jutri, ko bodo teme padle skoraj za dvajset stopinj. Zdi se, da mati narava tega meseca ne razmišlja.

Tokrat imam najnovejše iz čudovite Lidije Joyce, Senke noči (Signet). Fern je bila od nekdaj dobra punca, zato je njen zakon s Colinom Radcliffe naslednji logičen korak zanjo. Toda na poročni dan se sprašuje, ali se je odločila pravilno. Colin je svojo gospodarico vsaj za zdaj pustil za seboj, da bi svojo novo nevesto peljal na medene tedne, le da stvari ne gredo tako, kot je pričakoval. Počuti se precej čustveno in Fern je nenadoma postal nekaj drugega kot obljubljajoča mlada ženska, ki jo je vljudno negovala: precej strastna, samozadovoljna žena. Torej jo odpelje od Brightona do samotnega posestva, ki ga ima v lasti in o katerem nič ne ve. Zdi se, da je bil Wrexmere zapuščen, kljub denarju, ki ga vsako leto plačuje za vzdrževanje. Tu se bosta Colin in Fern bolje spoznala in tudi bolje spoznala sebe. Fernova panika na njeni poroki je razumljiva, Colinova pika nad tem, da ugotovi, da ni tako, za kar je vedno verjel, pa bo tudi bralca kimala v razumevanje. Gospa Joyce sem oboževalka že od njene prve knjige in mislim, da sem v tej bolj uživala kot zadnja. Ne le, da je tam razpoloženo, gotsko vzdušje propadajočega posestva, ampak je bilo erotično in čustveno raziskovanje med Colinom in Fernom fantastično. Potem so tu družinske skrivnosti, ki se jih naučijo med bivanjem na Wrexmereju, stvari, ki bi lahko postavile temelje njihovega sveta, zlasti Colinove. Če iščete nekaj intenzivnega, ki vas bo zaskočil, dokler ne boste prišli na zadnjo stran, je to lahko desno po vaši uličici. Sprememba v Colinu, od moškega, ki pozna svoje mesto v družbi in tega nikoli ni podvomil, v bolj zrel moški, ki se nepričakovano zaljubi v svojo novo ženo, je grozen. Všeč mi je bila ta! Zaslužil je štiri in pol Kupidovih petih puščic. Komaj čakam njeno naslednjo knjigo.

Do naslednjič veselo branje!